Dne 3. 6. 2015 je bil organiziran nagradni izlet za dijake z ravnateljem, ki pa se ga žal ravnatelj (iz zdravstvenih razlogov) ni mogel udeležiti, tako da smo dijake spremljale učiteljici Majda Papež in Irena Koželj ter Petra Agapito, poslovna sekretarka.
Po jutranjem zboru ob 7.30 in preverjanju prisotnih smo se odpeljali proti Postojnski jami, kjer smo se ob 9. uri z vlakcem odpeljali našemu pohodništvu naproti. Po vodnikovi uvodni predstavitvi naše poti smo začeli naš pohod po Postojnski jami. Vodnik nas je med potjo opozarjal na različne oblike kapnikov, tako da smo videli npr. kokoš, petelina, kačo, želvo, sladoled, špagete. Iz Postojnske jame smo pod zemljo nadaljevali v Črno jamo, ki je svoje ime dobila zaradi počrnelih sten, ki so počrnele med partizansko akcijo med 2. svetovno vojno, ko so Nemcem zažgali vagone z gorivom. Iz Črne jame smo se vrnili na površje, kjer smo se razveselili sonca, ne pa tudi vročine, saj je temperatura v jamah približno 9 °C. Po kratkem sprehodu smo prišli do vhoda v jamo Pivka. Privoščili smo si kratek oddih in nato nadaljevali navzdol pod zemljo. Že ob vhodu nas je pozdravila reka Pivka, ki nas je tudi spremljala nekaj časa. Vodič je pripravil presenečenje za dijake, ki sta ga opravila en par deklet in en par fantov. Njihova naloga je bila sestaviti karbidovko, jo usposobiti in jo tudi nositi v nadaljevanju jame. Da boste lažje razumeli, naj pojasnim, da je karbidovka vrsta rudarske svetilke. Sestavlja jo posoda, kamor se v ločene dele vloži karbid in voda, preko ventilov sproži reakcijo, pri kateri nastane vnetljiv plin, ki je po cevki speljan do gorilnika na čeladi, kjer se ga prižge in si z njo sveti. Nadaljnjo pot po jami smo namreč opravili brez električne razsvetljave, samo v spremstvu dveh karbidovk, tako kot so jame obiskovali včasih. Iz jame Pivka smo se vrnili v Črno jamo in naprej v Postojnsko jamo, katero smo zapustili z vlakcem. Na površju nas je čakalo kosilo, ki se je po obsežnem pohodništvu kar prileglo.
Pot smo nadaljevali do Izole, kjer smo se vkrcali na ladjico Zlatoperka. Sledila je prijetna urica na morju med vožnjo do Pirana. Po izkrcanju se nas je nekaj udeležencev odločilo za ogled akvarija, nekaj pa za prosti sprehod oziroma kopanje v morju. Prosti čas je hitro minil in že smo se vozili proti Kopru, kjer nas je čakala večerja. Minila je v prijetnem druženju in že smo se prijetno utrujeni vračali proti domu, kamor smo se vrnili ob pričetku večera.
Preživeli smo prijeten dan, za kar se ravnatelju najlepše zahvaljujemo vsi – dijaki in zaposlene.
